V skupini Metulji smo v začetku novembra pričeli s spoznavanjem svojega telesa.
Preko raznih otroških pesmi, kot so: Glava, ramena, kolena, stopala (Alenka Kolman), Od glave do peta (Čarovnik Grega), Prsti – kje je palček? (Romana Kranjčan), smo naše telo razgibali.
Za lažjo predstavo smo naredili obris telesa, tako da je en otrok obrisal drugega. Obris telesa smo izrezali in zalepili na pano. Narisali smo še oči, nos, usta, ušesa, lase in zobe.
Veliko smo se pogovarjali o delih telesa. Še posebej nas je zanimalo, ali so vsi ljudje na svetu enaki? Ali imajo vsi dve roki oziroma dve nogi? Ali vsi ljudje slišijo, vidijo, govorijo? Odgovore na vsa ta vprašanja smo poiskali v raznih otroških knjigah, enciklopedijah ali pa na internetu. Prebrali smo tudi pravljico z naslovom Veveriček posebne sorte, avtorice Svetlane Makarovič.
Glede na raziskano smo ugotovili, da nismo vsi enaki. Dogovorili smo se, da se bomo poskusili za trenutek postaviti v kožo tistih, ki nimajo rok. Na sredino preproge smo položili večji šeleshamer in okoli njega postavili stole, na katere smo se posedli. Najprej smo vsi skupaj s flomastrom med prsti na nogah risali na šeleshamer. Naslednji korak pa je bil še težji, saj je vsak otrok posamezno, z napol napihnjenim balončkom, ki ga je prijel s prsti na nogah, poskusil tiskati grozdje. Lahko si predstavljate, kje vse je pristala barva …
Nika Mutavčić
