Turizem in vrtec je projekt, v katerem letos prvič sodelujemo in zato smo si ga približali z zastavljeno rdečo nitjo, ki sliši na slogan: »Doma sem ob Soči.«
Saj poznate pregovor: »Če ne gre Mohamed h gori, pa gora pride k Mohamedu.« No, nekaj podobnega se je takoj po novoletnih počitnicah zgodilo v naši igralnici. Kljub temu da pridno rastemo, smo še vedno premladi, da bi se sami sprehodili do našega bisera, reke Soče. Zato smo jo kar sami likovno upodobili in jo, kot se spodobi, obogatili še s soškimi kamni in soškimi postrvmi. Tako smo po Gregorčičevo k nam pripeljali krasno bistro hčer planin, reko Sočo.
Ko smo se že izurili v lepljenju z lepilom, smo si pripravili še didaktično igro, na kateri so otroci v reko Sočo s samolepilnim trakom ježek lepili soške postrvi.
Ker imamo pri nas že prave mlade raziskovalce, smo se podali tudi v bolj študijske vode. Poiskali smo večje vedro in ga napolnili z vodo. Med igračami smo poiskali različne predmete, nekaj sva jih pritihotapili tudi vzgojiteljici, nato pa smo pričeli s poskusom in raziskovali, kaj plava in kaj se potopi. No, da raziskovanje ne pozna meja, so dokazali tudi naši otroci, saj so dobivali vedno več idej in pripomočkov, s katerimi so želeli nadaljevati poskuse. Nekaj njihovih idej smo lahko preizkusili, prav vseh pa žal ne.
Da ne pozabimo, kako lepo reko imamo v našem kraju, smo v igralnico z elastiko pripeli nekaj mavričnih ribic, ki so prav otroško nagajive. Vas zanima zakaj? Ko jih otroci ulovijo, potegnejo k sebi in spet spustijo, jim ribice prav nagajivo pobegnejo visoko v zrak.
Lea Saksida