Septembra je naša skupina, ki šteje sedemnajst otrok in dve vzgojiteljici, dobila novega člana. Papirka. To je škatla, oblečena z grafomotoričnimi vajami, v kateri zbiramo odpadni papir.
Otroci so namen Papirka hitro osvojili in ga še vedno dobro prehranjujejo, saj vanj pospravijo vse papirnate koščke listov, ki jim ostanejo od likovnih izdelkov ali rezanja s škarjicami, kartonaste škatle in drugo embalažo. Papirka smo tako rekoč posvojili še predenj smo ugotovili, da se najbrž rad mudi tudi po drugih vrtcih in šolah, kot knjižni junak v knjigi Eko papirko (Mojiceja Podgoršek). Vsebina knjige je za našo starost sicer prezahtevna, vendar smo jo prilagodili in iz nje povzeli le ključne podatke. Tako smo velike stroje, ki nastopajo v knjigi in v katerih iz debel dreves naredijo papir, zamenjali za naš uničevalec papirja. Naučili smo se, da lahko papir kar sedemkrat recikliramo in zato smo zavihali rokave in to tudi dokazali.
Papir iz uničevalca smo stresli v večji škaf, ga prelili z vročo vodo ter ga z velikanskim paličnim mešalnikom premešali v gladko maso. Vanjo smo dodali tekoče lepilo, nato pa vse skupaj z rokami dobro pregnetli. Tako smo dobili osnovo za izdelavo papirja. Vzeli smo vedro in nanj položili sito. Nato smo dve pesti papirnate mase razporedili po situ in s pritiskom dlani iz mase iztisnili vodo. Ko smo na situ dobili plast tankega lista, smo list preložili na peki papir in ga pustili, da se posuši.
Vreme in letni čas nam pri sušenju sicer nista v pomoč, a do pomladi se bo naš novonastali papir zagotovo posušil in koga razveselil.
Lea Saksida
