Tokrat smo se odločili, da se bomo cel teden igrali z žogicami. Majhnimi in velikimi, pa tudi s prav posebnimi. Takimi, ki imajo po celi plasti majhne izboklinice, ki so popolne za hrbtno masažo. To so hitro ugotovili tudi otroci. Kar sami so se na preprogi ulegli na trebuh in se pustili razvajati »masažni« žogi, ki je nežno potovala po njihovem hrbtu.
Zjutraj nas je v skupini pričakalo presenečenje. Velika škatla, na kateri so bile barvne luknje in različne živali, in kdo bi si mislil, v živalih spet luknje. Močno smo razmišljali, kaj naj s tako lepo škatlo počnemo. Še dobro, da smo našli veliko košaro majhnih barvanih žogic in hitro ugotovili, da so ravno pravšnje za igro s škatlo.
Poiskali smo tudi knjigo o žogi in med vrtčevskimi knjižnimi policami našli knjigo Rdeča žoga (Matthias Karl). Spoznali smo pesmico Rdeča žoga (Janez Bitenc). Žogica v pesmici je skakala naokrog in skočila v lužo, kjer se je najprej umila, nato pa na sončku posušila. Nam je bila pesmica tako všeč, da smo jo s prstnimi barvami in balonom natisnili na risalni list.
Našli smo tudi večjo rjuho z različno velikimi luknjami. Rjuho smo pripeli na vrvico nad preprogo. Naši mali raziskovalci so se navdušeno podali na delo in hitro ugotovili, da sprva načrtovani ideji, metanja žogic skozi različno velike odprtine, lahko dodajo še svojo idejo. In tako se je pričela vedno zabavna igrica »kukukanja«.
Prvič smo se preizkusili tudi v razvrščanju barv. Na pano smo zalepili metulja z lepljivimi (samolepilna folija) barvanimi krili. Takoj ko so se jih otroci prvič dotaknili, se je igra začela. Sprva so se igrali le z rokami in uživali, ko so se jim roke lepile na folijo. Nato pa smo na samolepilna krila pričeli lepiti barvne žogice. To je bila zabava, tako velika, da najin plan, da bomo žogice razvrščali tudi po barvah sploh ni prišel na vrsto. Pa kaj potem, saj imamo še veliko časa tudi za to!
Lea Saksida
