»Mama, kje so moji copatki?« so se spraševali otroci v knjigi Muca Copatarica, ki je nastala izpod peresa pisateljice Ele Peroci.
Tudi mi se v skupini večkrat vprašamo, kje so copatki naših otrok? In tako kot v knjigi jih iščemo pod posteljicami, med igračami, na policah … na koncu pa jih vselej najdejo otroci, ki bolje kot vzgojiteljici vedo, čigavi so. Prav zato smo v mesecu februarju, ob 100. obletnici rojstva pisateljice Ele Peroci, spoznali njeno najbolj znano in bržkone tudi najbolj priljubljeno pravljico Muca Copatarica.
Da je bila pravljica še bolj zanimiva, nam jo je pripovedovala kar muca Copatarica sama. S seboj je prinesla tudi igro spomin, s katero smo iskali pare copat, ki spadajo skupaj. Našo igro smo še nekoliko nadgradili tako, da smo na pano zalepili veliko muco Copatarico in ji pomagali pospraviti pare copat na police.
Preizkusili smo se tudi v barvanju pobarvanke in z barvicami pobarvali vsak svojo muco Copatarico. Kar poglejte, kako so lepe.
Otrokom pa sva pripravili tudi mini gledališko predstavo in jim igrico zaigrali z lutkami. Seveda so najin nastop vpili kakor goba vodo po dežju. Takoj po najini premieri so pokazali, da znajo tudi oni zaigrati igrico. Ob koncu predstave pa smo vsi skupaj veselo in glasno prepevali tudi pesmico o muci Copatarici, ki smo jo našli na koncu CD-pravljice.
Tu pri nas je v mali vasi
sto in sto in sto otrok,
nepospravljenih copat pa
dvakrat toliko okrog.
Kdo je nor, naj jih pospravi,
on, ti, jaz – o, jaz že ne,
naj jih mame, naj se same,
dudl dudl – kdor jih če.
Tako pa v mehkih tačkah –
šlik, šlak, šlik, šlak, šlik, šlak, šlik – miiijaaav.
Prišla je muca maca,
odnesla koš copat.
Zdaj pri nas je v mali vasi,
sto in sto in sto otrok,
a pospravljenih copat je
dvakrat toliko okrog.
Lea Saksida